Likovni Odmevi

''Slikanje je zame nenehno kopanje po sebi,'' pravi slikar Ivo Prančič, ki že od 80. let prejšnjega stoletja razvija ekspresivno slikarsko poetiko. Doda, da so ga vedno zanimali ''neki drugačni prostori, ki so kot uganke''. V galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled celovit prikaz njegovega obsežnega opusa z jasnim naslovom Pregledna razstava, kurator je Miha Colner. Foto (izrez): Kaja Selko

Slovenija je v vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, tista na Ptujski Gori pa velja za pravi biser mehke gotike. Lepa Marija in Marija Zavetnica s plaščem sta na znamenitem ptujskogorskem reliefu iz prve polovice 15. stoletja združeni in pravijo, da naj bi bil to prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov – tudi zato, pa seveda zaradi izjemne likovne upodobitve, sodi v tem delu Evrope v sam vrh. ''To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi,'' pravi pater Toni Brinjovc. Sicer pa romarji prihajajo iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Na romanje se seveda številni odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. V baziliki Marije Zavetnice, cerkvi, ki je nastala okoli leta 1410, jih torej v baročnem glavnem oltarju pričakajo reliefna mojstrovina, na katero pada barvna svetloba skozi velikanske, šilaste vitraje, in tudi več drugih izjemnih umetnin. Pogled

Prizori teniške igre z izpostavljenimi označevalci potrošnike družbe, kot so logotipi blagovnih znamk dragih ur in športnih oblačil. Pa dama, ki v razkošnem, pri prsih razprtem ogrinjalu s koktajlom v roki poseda na zofi, skulptura možakarja, ki v natikačih in havajski majici sedi na zložljivem stolu za taborjenje. In gospa s cigareto ob bazenu, ki vsaj malo spomni na bazene na slikah Davida Hockneya. Ti liki delujejo kar strašljivo brezskrbno, naivno, k temu seveda pripomore način, kako jih Evgen Čopi Gorišek naslika – igrivo, lahkotno. Na obraz, ki je upodobljen najbolj preprosto, kot otroška risba, pa doda značilen nasmešek. V času pandemije so njegova dela dosegla kar nekoliko težko doumljiv mednarodni uspeh, ki se je začel na spletu, natančneje na Instagramu, in nadaljeval v številnih galerijah po svetu, kot so berlinska König Galerie, Plan X v Milanu in na otoku Capri, Padre Gallery v New Yorku, WOAW v HongKongu in več drugih. K svežini v njegovi ustvarjalnosti je takrat, kot pravi, pomembno prispevala

O mestu lahko razmišljamo na različne načine; ena možnost je, da ga prepoznamo kot živ organizem, telo. Ne nazadnje se v njem vse prepleta, pretaka, spreminja. Očitno se je ta ideja porodila tudi pri projektu Trachea, ki vzporedna tunela pod Kostanjevico v Novi Gorici razume kot sapnik in požiralnik. Skozi drugega, ki je železniški, potuje težja snov, tisti, ki je namenjen pešcem in kolesarjem, pa simbolizira dihalno pot. V njem sta Enej Gala, akademski slikar in vsestranski vizualni ustvarjalec, ter Tomi Novak, skladatelj, tolkalec in vsestranski ustvarjalec zvoka, postavila prostorsko instalacijo, ki se ''navezuje na zgodovinska obdobja in simboliko tunela skozi čas, ob tem pa preizprašuje motive od prazgodovinskih jam do najsodobnejših predorov, ki so bili človeštvu v zagon, da je od nekdaj tako ali drugače posegalo v naravo''. Izobešene skulpture, sestavljene iz različnih odrabljenih predmetov, kot so zvončki za mačke ali avtomobilski amortizerji, se pozibavajo v vetru in ustvarjajo svojevrstne zvoke, del

Sodni stolp ob reki Dravi v Mariboru je prizorišče samostojne razstave umetnice, skladateljice in raziskovalke na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petre Kapš z umetniškim imenom OR Poiesis. Na povabilo Umetnostne galerije Maribor in s kuratorko Andrejo Borin je umetnica v srednjeveškem stolpu razstavila več svojih del, ki jih je povezala v tenkočutno vizualno in zvočno celoto z naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos. Foto (izrez): DK

''Naš poklic je zaznamovan z nekaj trpljenja takrat, ko nimamo ideje. Obstaja hiter analgetik: povprečna ideja ali pomoč umetne inteligence. Oboje prinaša povprečne rešitve,'' je povedal grafični oblikovalec Tomato Košir in dodal, da je treba v ustvarjalnem procesu čim dlje vzdržati občutek tabule rase. Nagrajenca Prešernovega sklada smo povabili k pogovoru ob njegovi razstavi Vizualni komentar, ki so jo postavili na ljubljanskem gradu. Domačim in tujim obiskovalcem je v Palaciju in Stanovski dvorani poleti na ogled več kot sto izbranih del, nastalih v avtorjevem 25-letnem ustvarjalnem obdobju – od kulturnih plakatov do kompleksnih projektov. Od prvega protivojnega plakata iz leta 2000, ki ga je ustvaril še kot študent, in nekaterih drugih neobjavljenih del pa vse do najbolj prepoznavnih, kot je Guardianova zmečkana časopisna naslovnica Doba besa, za katero je prejel leseni svinčnik, eno najprestižnejših nagrad tekmovanja britanske izobraževalne organizacije Design and Art Direction. Foto: Zajem zaslona TV S

''Fotografija je glas, ki je živ,'' pravi fotoreporter Paolo Pellegrin. Svoje prvo naročilo je izvedel v 90-ih na Kosovu, od tedaj pa je nadaljeval delo na kriznih žariščih in območjih spopadov; aktiven je še danes. Spremljal je invazijo ZDA na Irak, drugo palestinsko intifado, genocid v Darfurju, vojni v Siriji in Ukrajini. V objektiv ne zajema samo spektakla vojne, ampak tudi trenutke žalovanja, medčloveške solidarnosti. Zanimajo ga posledice vojnega dogajanja, o tem priča serija portretov mladih palestinskih civilistov, ki so bili ob bombnih napadih trajno poškodovani in zato z vojno za vedno zaznamovani tudi telesno. Spremljal je posledice izraelskih zračnih napadov v Libanonu in dogajanje v Gazi, kamor mu kot zahodnemu novinarju vstop ta hip ni dovoljen. Ob tem Pellegrinove fotografije zaznamuje izjemna estetska kakovost. S fotoaparatom beleži tudi posledice podnebnih sprememb. Njegovo razstavo Antologija v Galeriji Jakopič v Ljubljani denimo zaključujejo podobe razpok v večnem ledu na Antarktiki. Ob odp

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa doda, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost'' in da ''prevelike ambicije lahko povzročajo tudi prostorsko paralizo''. Razstava Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v sodelovanju Eve Sušnik z umetniško-raziskovalnim kolektivom Nonument Group in si jo lahko ogledamo v Eda Centru, ''raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte'' Nove Gorice. Predstavlja torej mesto v neki vzporedni resničnosti, v kateri bi vsi ti objekti danes stali na svojem mestu. ''Sprehajalec po širokih sončnih ulicah na vsakem koraku srečuje praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici dvojno podobo nedosegljivega ideala in nikoli končanega gradbišča.'' A lahko dodamo: Če bi se določeni objekti obdržali oz. uresničili, bi se najbrž drugače razvijala tudi njihova

"Vojne je konec in jaz moram oditi. Moje slike bi morale biti razstavljene v muzejih po vsem svetu." To naj bi bile zadnje besede Egona Schieleja in so tudi eden od napisov z razstave Čas pretresov – zadnja leta Egona Schieleja: 1914–1918, ki sta jo v Leopoldovem Muzeju na Dunaju sokurirali Kerstin Jesse in Jane Kallir in na kateri je predstavljenih 130 njegovih del. Kot pove naslov, se razstava osredotoča na njegovo pozno obdobje ustvarjanja, ki je turbulentno, a hkrati umetniško zelo zanimivo, saj ta avstrijski ekspresionistični slikar takrat ustvarja kot realist in sanjač. Ali kot med drugim v pogovoru pove Kerstin Jesse, so takrat tudi njegove upodobitve figur bolj voluminozne, bolj plastične. Barvna obdelava, na primer na koži ali oblačilih, se prav tako nagiba k bolj realističnemu prikazu. Več o razstavi in Schilejevemu poznem ustvarjanju pa v pogovoru z omenjeno kuratorko. Foto: Detajl s slike z naslovom Mati z dvema otrokoma II (1915), ki je v lasti Leopoldovega muzeja, avtor fotografije Gregor Podlo

V sklopu Univerze v Ljubljani že osemdeset let deluje najstarejša slovenska visokošolska ustanova za poučevanje likovne umetnosti. ALUO, kot se skrajšano imenuje danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, je nastala na podlagi večdesetletnih prizadevanj slovenskih likovnikov za svojo akademijo. Ti so do tedaj študirali v tujini, predvsem na Dunaju, v Münchnu, Pragi in v Zagrebu. Želja se jim je izpolnila 27. oktobra 1945. O pomenu, nalogah in vizijah ALUO spregovori dekan in akademski kipar Alen Ožbolt. Foto: Prof. S. Tihec v kiparskem ateljeju IV. letnika generacije 1981/82: na profesorjevi desni Jože Vrščaj. 1982. (vir: ALUO)

36. Grafični bienale Ljubljana je jubilejni. Praznuje 70. obletnico ustanovitve, zato je v njegovi vsebini še toliko bolj prisoten razmislek o zgodovini in prihodnosti. Gre vendarle za enega najstarejših bienalov na svetu, ki se je že v začetkih trdno zasidral v mednarodnem umetnostnem prostoru. Prilagajal se je času in tako so danes poleg grafike vanj vtkani razni mediji, značilni za sodobno umetnost. A ob vseh velikih konceptih, ki ga zaznamujejo, letošnja umetniška vodja Chus Martínez vanj izrazito vnaša element dostopnosti. Direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki bienale organizira, Nevenka Šivavec je o njej poudarila, da ''z vnovičnim izpraševanjem tega, komu je umetnost namenjena in koga obravnava, drzno izstopa iz kokona sodobne umetnosti in si zna zamisliti tudi občinstvo, ki ne more ali noče vzpostaviti nobenega odnosa s kulturno produkcijo ali pa je od nje povsem odtujeno''. Prizorišča osrednje razstave so letos Grad Tivoli, Švicarija, Plečnikov avditorij, Moderna galerija, Mestna

Razstava SKRB: Ko reke jočejo, ki je na ogled v Galeriji Y v Ljubljani, skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Brezglavo izkoriščanje v službi tehnološkega napredka in ekonomije ni brez posledic. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v občutljive ekosisteme tujerodne vrste, krnimo naravne habitate in biološko raznovrsnost. Razstavljena dela, ki nagovorijo več obiskovalčevih čutov – sluh, vid, vonj in okus – naslavljajo konkretne okoljske probleme: izčrpavanje amazonskega gozda, uničene oljčne nasade v Apuliji in manipulacijo rek po Evropi. V spremljevalnem programu razstave so v prostorih knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani izpeljali tudi okrogli mizi z naslovom Civilna družba in okoljska demokracija ter Pomen prostotekočih rek, evropske smernice ter Slovenija in življenje v dolini. Naš gost je kurator Jernej Čuček Gerbec. Foto: Katarina Kolenc

Arhitekturo naj bi usmerjalo pozorno načrtovanje, ki bi upoštevalo želje in potrebe družbe v vse bolj perečih okoljskih razmerah. To je tudi vodilo 19. mednarodnega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki je svoja vrata za javnost odprl 10. maja. Kurira ga italijanski arhitekt in inženir Carlo Ratti. Pod naslovom ''Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno'' izpostavlja vlogo inteligence človeka v soodvisnosti tako od inteligence narave kot tehnologije. O vlogi in nalogah bienala v Likovnih odmevih govorita umetnostna zgodovinarka Martina Malešič, zaposlena v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, in Matevž Granda, arhitekt ter ustanovitelj in direktor revije Outsider. Paviljon Kraljevine Bahrajn je prejel zlatega leva, Foto: Maja Žvokelj

''Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.'' Tako je podobnost med telesom in pokrajino opisal svetovno priznani slikar, grafik in risar Zoran Mušič, rojen 12. februarja 1909 v Bukovici, ki si je še posebej mesto v evropskem likovnem prostoru utrdil prav z ekspresivnimi podobami iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ob seriji Nismo poslednji njegov izjemno bogat opus obsega še krajinske motive, portrete in zanj zelo značilne konjičke. Prav zaradi umetnikove veličine in dejstva, da so obe razstavi v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025, na gradu Štanjel Telesa pokrajin in na gradu Dobrovo Pokrajine teles, precej odmevno napovedovali, so se ob odprtju prve v javnosti pojavile kritike, da so mu namenili premalo prostora in da ni nekaterih ključnih del. Kuratorka dr. Nelida Nemec pa pravi, da je izbrala, kar se ji zdi pri Zoranu Mušiču najbolj bistveno predvsem v luči prepletanja telesa in pokrajine, zlivanja enega v drugo. Na pomen

Stroji na slovenskih gradbiščih opravijo do največ 18 odstotkov dela, ostalo je odvisno od človeških rok, spretnosti, sta v raziskavi ugotovila arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov iz biroja KIP, avtorja slovenskega paviljona v Arzenalu na 19. mednarodni razstavi beneškega arhitekturnega bienala. V delu z naslovom Mojstri gradijo sta torej izpostavila znanje mojstrov kot ključno inteligenco procesa gradnje. Krovna tema letošnjega bienala v Benetkah je "Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno." Foto: Nik Erik Neubauer

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem

Direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki zapiše, da so botanični vrtovi pravzaprav sorodniki muzejev in galerij. V njih so zbrane različne rastlinske vrste, ki na enem kraju omogočajo spoznavanje bogastva flore in ohranjajo izginjajoče rastline. Povezava med vrtovi, parki, pa tudi cvetjem, sadjem in slikarstvom je zato toliko bolj na mestu. O tem pričajo knjige Cvetje in ženske, Vrtovi in parki, Sporočilnost cvetlic in zdaj še nova Sadje na slikah Narodne galerije, ki so nastale v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V zadnji recimo izvemo marsikaj o simboliki sadja, od kod izvira, kako so ga pri nas gojili, pa seveda kako se likovno izkazuje, torej kako je upodobljeno na slikah, ki jih najdemo v naši Narodni galeriji. Vsem štirim knjigam je skupno, da od bralca oziroma gledalca ne zahtevajo posebnega predznanja, saj ne gre za znanstvene monografije, umetnostno zgodovino in botaniko povezujejo poljudno. Avtorja besedil v omenjenih publikacijah sta direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Ma

Velika noč je pred vrati in ta nas vse vabi k ustvarjanju, risanju in barvanju. A pirhi niso edina likovna podoba, povezana s tem časom. Za vzdušje se bomo potopili med upodobitve evangelijskih besedil, ki govorijo predvsem o dogajanju na velikonočno nedeljo. Podobe vstalega so se pojavljale že v 4. in 5. stoletju, na zahod pa je motiv vstajenja prišel šele v 10. stoletju z Otoni. Esej je Miha Zor pripravil leta 2008. Slika (izrez): Večerja v Emavsu, ki jo je baročni mojster chiaro scura Caravaggio naslikal v letih 1600–1601. Gre za trenutek, ko se dvema učencema, ki sta se po Kristusovem pogrebu žalostna odpravila v Emavs, na poti pridruži Jezus, ki pa ga sprva nista prepoznala. Šele ko je med večerjo prelomil kruh, ga blagoslovil in jima ga dal, sta prepoznala svojega učitelja. On pa je izginil izpred njiju. Vir: National Gallery London in MMC

V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke. Slika: Borut Živulović/BOBO

Grafični likovni svet uveljavljene slovenske umetnice Zore Stančič je izredno širok tako v vsebinskem kot tehničnem uresničevanju. V njem raziskuje meje grafičnega medija in njegove vloge v sodobnem vizualnem jeziku, kar je predstavljeno na pregledni razstavi Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov, ki jo lahko obiščemo v Mestni galeriji Ljubljana. Kustos razstave dr. Sarival Sosič je zapisal, da postavitev poudarja temeljne linije, ki utrjujejo in potrjujejo vse osrednje značilnosti avtoričine likovne poetike. Zora Stančič pa sicer deluje tudi kot izredna profesorica za področje umetniške grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Foto: Urška Boljkovac