Botrstvo

Nežina in Lukova mama je vedela, da bosta razhod s partnerjem in selitev k staršem povzročila stiske, a jima je z odhodom iz nasilnega razmerja želela omogočiti vsaj mirnejše otroštvo. Upala je, da jim bo z rabljenimi materiali in veliko svojega dela iz še neizdelanega dela stare kmečke hiše nekako le uspelo ustvariti zelo majhen, a samo njihov dom. A nekaj let pozneje so sanje še daleč, še vedno vsi trije spijo na skupni postelji v sobi brez vrat, perilo in oblačila se drenjajo v ozki kurilnici, otroka šolske obveznosti opravljata kjer pač lahko. Mama z neizmerno težavo prosi za pomoč. Kljub temu včasih manjkata na plačljivih šolskih dejavnostih, pogosto je Luka tudi edini športnik, ki ga na tekmah s tribun mama ne more spodbujati. Ker kljub redni službi kdaj zmanjka še za veliko nujnejše stroške, kot je spremstvo otroka na tekmah zunaj domačega kraja. Tako, vse bolj brezupno stanje, pa že močno načenja mamino zdravje. Ki, nemočna doma, kot v posmeh usode v službi predano skrbi za boljše zdravje in lepša