Kulturni Fokus

Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnostiVse odkar je spodletelo turško obleganje Dunaja davnega leta 1683, je moč sultanov ob Bosporju upadala. V ekonomskem, vojaškem, upravnem in znanstvenem smislu Otomani pač niso več dohajali evropskih tekmecev in ko se je turška država ob koncu prve svetovne vojne znašla na poraženi strani, se je zdelo, da bodo zmagovite članice antante Otomanski imperij – z njegovim historičnim osrčjem v Anatoliji vred – enkrat za vselej razkosale in si ga kolonialno podredile. To se, kot vemo, navsezadnje ni zgodilo; v vojni za neodvisnost so Turki pod poveljstvom Mustafa Kemala Atatürka premagali tujce, odpravili so tudi okosteneli sultanat in 29. oktobra 1923 v Ankari navsezadnje ustanovili republiko, ki ji je predsedoval prav Atatürk. Eno dolgo poglavje zgodovine je bilo